Lepota na časovni premici

Gaja Klarendič, dr. med.

 

Redkokdaj pomislimo, da bi nekoliko debelušno sosedo, ki je tako nezadovoljna s svojim videzom, pred dvesto leti verjetno častili, kot lepotni ideal in bi ji njeno polnost nadvse zavidali. Prav tako se zdi nenavadno, da bi (za današnje standarde zahodne družbe) velik nos, lahko pri grškem umetniku vzbudil val navdušenja in pristnega občudovanja. Čeprav ljudje že od prazgodovine dalje stalno uporabljamo besedo lepota, pa se za enim izrazom skriva milijone različnih slik. Lepota namreč ni enoten znanstveni pojem, ki bi ga lahko izmerili, točno določili in poenotili. Pri poskusu o tem, kaj je lepo, bi dobili nešteto različnih rezultatov in čeprav dandanes obstajajo lepotna tekmovanja, kjer sodniki ocenjujejo lepoto tekmovalk, poznamo tovrstno obliko tekmovanj manj kot 100 let; pa še takrat so ljudje glasno protestirali proti uvedbi načina ocenjevanja lepote. Ne samo, da se okus, kaj je lepo, spreminja glede na starost, kulturo in čas enega človeka (okus in lepota 10-letnega človeka sta namreč drugačna od okusa in lepote 20-letnika, 50-letnika ali 80-letnika), ampak se spreminja tudi nek splošen okus človeštva, glede na njegovo starost na premici zgodovine.

Tisočletja nazaj je bilo za ljudi najzgodnejših kultur lepo tisto, kar je bilo zdravo in je omogočalo preživetje. Bolj kot v njenem obrazu, pričeski in vitkosti, so takšne kulture iskale lepoto ženske v polnih oblinah, ki so obljubljale plodnost, rodovitnost in nadaljevanje rodu.

Stari Egipčani so cenili prefinjenost in eleganco, od prakultur pa so se začeli razlikovati tudi po tem, da zdravje ni bilo več glavni kriterij za lepoto: za poudarjanje slednje so kdaj uporabljali ličila, ki so lahko zdravje močno načela, saj so bila lahko narejena tudi na osnovi težkih kovin močno dražečih snovi. Prav od njihovega časa dalje se človeštva drži izrek, da je za lepoto treba potrpeti.

Stari Grki in Rimljani bi se podobno kot večina modernih osebnih trenerjev zgrozili ob polni postavi in celulitno spremenjenih zadnjicah baročnih lepotic iz 18.stoletja. Njihov ideal so bila namreč izklesana športna telesa, ki so vsem sporočala, da je duh, skrit v takšnem telesu, sposoben samodiscipline in premagovanja fizičnih naporov.

Toda stvari so se kmalu spremenile: za srednjeveško damo vsekakor ni bilo primerno, če je telovadila, saj mišičasto telo v očeh moških tistega časa ni bilo ženstveno, privlačno in zaželeno. Na Kitajskem je bila nedejavnost ženske tako cenjena, da so deklicam prevezovali stopala, da bi preprečili njihovo rast. Stopala so na koncu ostala tako majhna, da dekletovega telesa niso držala pokonci, toda to je bilo za njih znak odličnosti in ne deformacije. 

V srednjeveškem času je bil nadvse popularen zaobljen trebuh, ki je spominjal na nosečniškega in ki bi ga dan danes marsikatera ženska z veseljem takoj zamenjala za raven in z mišicami poudarjen trebuh, ki ga vidimo na slikah lepotnih idealov današnjega časa.

Prav tako ni v srednjem veku nihče nikoli pohvalil zagorele polti; današnji solariji bi po srednjeveških merilih uvrstili bolj pod pripomočke za kaznovanje, kot pa pod luksuzno opremo, namenjeno olepševanju, saj je bila bela ter mlečna polt ideal tedanjega časa. Da bi svojo polt pobelili, so se ljudje v preteklosti pudrali celo s strupenim in škodljivim apnom. Tudi trenda kratkih, simpatičnih, ženskih pričesk, srednjeveška dama nikakor ne bi razumela; ženske so takrat na kratko ostrigli samo, če so jih želeli osramotiti ali kaznovati, ali pa če so se zavezale čistosti in stopile v samostan. Prsi v tej dobi niso imele pomembnega mesta, kakršnekoli operacije na njih je tedanja katoliška Cerkev celo prepovedala. Tudi dojenje ni bilo popularno, zato so bogate ženske za to, takrat »nečastno«, opravilo, najemale dojilje.

Renesansa je v marsičem obudila grške in rimske ideale o človeškem telesu; zaobljeni trebuhi so bili zopet iz mode, v srednjem veku skrite prsi pa so ponovno postale popularen del ženskega telesa. Rdečelične baročne lepotice so imele poleg obilnih prsih tudi obine zadnjice, stegna in trebuhe. Cenjene frizure so bili bogati kodri, trenda likanja las takrat niso poznali; če polnosti las niso dosegli samo s kodranjem, so se za večjo učinkovitost posluževali lasulj. S korzeti je počasi prišel v modo ozek pas in široki boki. Ženske manekenke iz začetka 20. stoletja prav v ničemer ne spominjajo na manekenke, ki jih na modnih brveh srečujemo danes; bile so mnogo bolj zaobljene, njihovi obrazi so bili, če se je le dalo polni, lica pa zalita. Na časovni mreži, so prikazani trendi, ki so se pri pojmovanju ženske lepote zvrstili v zadnjih stotih letih.

 

 

Od Venere do Victorie

 

Lepotni ideali danes pa so še vedno vse prej kot enotni: iste multinacionalke na enem delu sveta prodajajo kreme za samoporjavitev, na drugem koncu sveta pa kremo za beljenje kože; estetski kirurgi po eni strani z namenom žensko olepšati in narediti bolj privlačno, povečujejo dojke, spet druge ženske pa bi svoj lepotni ideal rade dosegle s pomanjšanjem prsi. So ženske, ki se jim njihova zadnjica zdi prevelika in se odločijo za liposukcijo, in so ženske, ki se v želji po večji zadnjici odločijo za vstavitev vsadkov. Pojem lepote je tako nadvse relativen, v stalnem preoblikovanju in vedno znova odpira vprašanje: le kakšne slike bodo v časovno mrežo lepotnih idealov dodali naši zanamci.

Bistveno je, da v sodobnih družbah vsak posameznik lahko svobodno izbere svoj lepotni ideal, ki ga ustvari tudi s pomočjo sodobnih kirurških tehnik, ki v rokah izkušenega in dobro izobraženega kirurga varno preoblikujeo dele telesa in ustvarjajo telesno skladnost in popolnost, ter srečne, vesele ljudi.