Juventina / VSAKA POT JE ČASTNA

INTERVJU: Moški srednjih let, oče in mož, ki želi bogato izkoristiti leta, ki so mu na voljo. Pogovarjali smo se s prof. dr. Urošem Ahčanom, specialistom plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije ter ustanoviteljem Juventina Clinice.

TEKST Lucija Mulej Mlakar

FOTO  Jaka Koren

Vaša pot je polna dosežkov. Ne samo da ste vrhunski kirurg, temveč tudi ribič, pisec, raziskovalec. Nizate rešitve, ki puščajo trajno sled. Ste na vrhu na tolikih področjih, ampak ali ste kdaj sami? Malo jih je, ki se vam lahko postavijo ob bok.
Sam sem takrat, ko želim biti sam, ko se moram pogovoriti sam s seboj, ko potrebujem poglobljen razmislek, nove usmeritve in uvid v pomembne odločitve. Sicer je v Sloveniji ogromno vrhunskih ljudi na različnih področjih, ki me navdušujejo in navdihujejo, športniki, pisatelji, poslovneži, znanstveniki, umetniki ter običajni ljudje, ki imajo dobro srce. Uspeh je tako ali tako relativen, odvisen od številnih okoliščin in sreče. In vrhunskost moramo samo prepoznati. Morda bo nekdo nekoč ustanovil klub ali društvo ljudi, ki imajo radi življenje in presežke, tako v materiji kot duhu. Zame je presežek že prosti čas. Tega je bolj malo.

 

Ivo Boscarol je v nedavnem intervjuju izjavil, da »Slovenceljni« odpustijo vse, samo uspeha ne. Se vam zdi, da uspeh otrdi dušo? Da uspešnež izgubi stik z realnostjo?
Mnogi uspešni ljudje nikoli ne izgubijo stika z realnostjo in njihova duša je enako mehka. Se pa pogosto sprašujejo, čemu vsa ta zavist, negativne misli in frustracije. Zakaj se večina želi postaviti z besedami, in ne z dejanji, idejami, rešitvami ali vsaj s humorjem? Zakaj jih zadovolji povprečje, ki ga sami dajejo, čeprav imajo danosti za več, a hkrati pričakujejo vrhunske predstave, storitve in izdelke, ki naj bi jim pripadali? Vsakdo bi se moral pred ogledalom vsak večer vprašati: le kaj sem jaz prispeval danes za lepši jutri, ne pa nenehno tarnati, kdo je kaj naredil napačno in zanič. Slovenci moramo res začeti pošteno presojati zaslužne, delovne in tiste, ki bi le prejemali in pod različnimi psevdonimi komentirali, kritizirali in zastrupljali družbo.

Brez ljudi znanja narod prej ali slej propade. In slovenski narod potrebuje umne, srčne in izredne ljudi, ki vas ni malo. Kaj vas kljub številnim mamljivim ponudbam iz tujine zadržuje doma?
Dejstvo je, da sem prepotoval že veliko sveta in bil vključen v različne delovne procese, in ko sem na koncu primerjal kakovost svojega življenja s kakovostjo življenja uglednih in bogatih ljudi v tujini, sem hitro spoznal, kaj v življenju največ šteje in kaj kakovost sploh pomeni. Ne gre samo za material, pomembni so duh, naša notranjost in vest. Pomembni so prijatelji, kakovost hrane in vode, podnebne razmere, lepa Ljubljana … Večina Slovenk in Slovencev bi se po popotovanju okoli sveta vrnila domov bistveno manj kritična.

Ali lahko uživate v nečem, kar ni izredno? Ob običajnih izzivih? Ali začnete veneti?
Samo nekaj časa ali v nekih obdobjih mi zadošča rutina, brez novih idej in izzivov bi bil moj pogled brez pravega žara, misli manj iskrive in, ja, potrebujem strast za predanost, ki krasi moje delo, ki je moje poslanstvo na tem svetu. Izredne stvari tudi povezujejo ljudi in te vezi ostanejo tudi po koncu projekta, izziva. Tako si oblikujemo spodbujevalno mikrookolje, sposobne in delu predane ljudi, ki prinašajo pozitivno energijo, nove ideje in koristne nasvete. Tako nam je tudi kompleksno življenje lažje, prijetno in zanimivo.

Kako gledate na pereč problem profanacije svetega? Namreč, vrednote bledijo, ljudi, zlasti mlade, zanima vse, kar je hitro in lahko dosegljivo. Se vam zdi, da zgledi sploh še vlečejo ali so le še zaprašen del spomina preteklosti?
Zgledi vedno vlečejo, samo niso vselej pravi. Danes jih lahko celo merimo s številom sledilcev na družbenih omrežjih. In ko vam nekdo pove, da ima Kim Kardashian več milijonov sledilcev, izredni športniki, umetniki, znanstveniki ali misleci pa nekaj deset, je jasno, da smer ni prava. Res je treba poudariti, da so nekateri zgledi, za katerimi stoji industrija, napačni. Toda tudi nekoč je kapital postavljal ideale in smeri, ki so bile napačne, na primer z uporabo tobaka, kjer se je kajenje povezovalo s seksualnostjo in nasploh senzualnostjo, zlasti prek filmske industrije. Tobak pa je ubil ogromno ljudi. Evropeizacija Balkana se je končala z balkanizacijo Evrope. Mladi znajo razmišljati s svojo glavo, so pa pogosto kot mehka glina, ki jo po svojih merilih oblikuje nevidna roka kapitala. Zato so zgledi pravih vrednot še kako pomembni in ključni. A ti so povezani s trdim delom, odrekanjem in ne uživancijo, ki jo sodobni kapitalizem tako spretno kodira v glave in srca ljudi!

Ali kot pedagog ocenjujete, da prek humorja in igre zapoveste mladim največ?
Ja, s humorjem, primerjavami in zgledom. Z znanjem iz prve roke, na podlagi lastnih primerov in problemov lahko naučimo največ. Potrebna je tudi umetniška, čudenja polna duša, ki se ne zadovolji ob lahkotnih rešitvah. Pomembno je tudi, kako problem predstavimo, s čimer seveda pokažemo, do kod sega naše razumevanje. V tujini, kjer je konkurenca huda, mladi izkoristijo vsako priložnost, da tekmeca prehitijo z novim znanjem in informacijami, ki jih pridobijo od učiteljev. Pri nas medtem pogosto vlada pasivni odnos po načelu ‘pomembno je sodelovati in ne spraševati preveč’. Redki se odločajo za aktivno iskanje in dodatno preverjanje znanja. Obstajajo ljudje, ki menijo, da za izvedbo neke kirurške storitve zadošča zgolj ogled dveh kratkih videoposnetkov na YouTubu. Začel se je proces relativizacije in marginalizacije stroke, ki vodi v stagnacijo kakovosti.

Kaj bi bili v naslednjem življenju, če predvidimo, da obstaja reinkarnacija? V tem nizate uspeh za uspehom. Morda bi bili orel? Ronaldo?
Orel, glede na smer razvoja, vremenske spremembe, krčenje habitatov na račun industrije, verjetno ne, čeprav je veličastna žival. Kot otrok sem imel kavko za hišnega ljubljenčka in ptice so bile vselej navdih pri pisanju literature za večje in manjše otroke. Ronaldo pa je že star, tik pred nogometno upokojitvijo. Morda bi bil kirurg z znanjem kriptovalut. Prvo bi mi omogočalo izpolnitev mojih notranjih želja, pomoč ljudem v stiski, drugo pa lagodno življenje. A resnici na ljubo, mislim, da bi izbral kar podobno pot, le dan bi imel namesto 24 raje 32 ur.

Ali kot zdravnik in kirurg verjamete v kaj mističnega ali težko pojasnljivega?
Pri svojem delu sem se že srečal z razmerami, ko sem si rekel: »Bog je.« Ali z razmerami, ko se je nekaj končalo proti vsem pričakovanjem in pravilom. Drugače pa sem kot kirurg realist, rad vidim, otipam, izmerim in se na podlagi tega odločam. Seveda pa marsičesa ne moremo pojasniti. Življenje je skrivnost, morda je to ta mistika?

Kako gledate na razmerje med mejami zdravega razuma in kreacijami novega, kjer moramo meje že znanega preseči?
Zdrav razum seveda lahko vodi v napredek, zlasti tedaj, ko je drzen, upajoč pogledati tako naprej in navsezadnje tudi nazaj. Tak, ki si upa odgovoriti, zakaj tako, in ne drugače. Ne zgolj slediti avtoritetam in črednemu nagonu. Prav tako pa moramo tudi ostati v nekih mejah preverjenega in varnega znanja, ki je za zdravje pacientov ključno. Če ne sledimo preverjenim standardom, lahko hitro zaidemo v eksperimentiranje z ali na ljudeh. Vedno se moramo vprašati, kako in kaj bi naredili nekaj zase ali za svoje drage.

Kdo je Uroš Ahčan?
Moški srednjih let, oče in mož, ki želi bogato izkoristiti leta, ki so mu na voljo. Sem timski igralec, strasten navijač, ki ga vedno znova navdušujejo dobre ideje, briljantne izvedbe, širina duha, predanost, borbenost in strast ljudi na različnih področjih. Navdušujejo me ljudje, ki upajo in si upajo. Več in bolje.

Kaj lahko naše bralke pričakujejo od vaše zasebne prakse Juventina Clinice, ki ste jo ustanovili pred kratkim?
Iskrenost, poglobljeno analizo problemov, diskretnost, prijaznost, različne rešitve in kombinacijo rešitev za najboljši rezultat od neinvazivnih do kirurških tehnik in drugega specifičnega znanja rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Kar je največ, dobite sopotnika, ki bo skrbel za dobro počutje in ohranjanje najboljše različice vas, ki se nam zaupate.

Nam lahko zaupate, kako ste vzgojili hčerki in kako naj se mož in žena pri vzgoji usklajujeta ob delu in drugih bremenih, ki jih niza življenje?
Menim, da morajo biti starši podobni odličnemu nogometnemu sodniku. Neopazni, a prisotni. Pustiti, da igra teče, ob prekršku ali prepovedanem položaju pa zapiskati in kdaj pokazati tudi rumeni karton – tako razumem vzgojo. Morajo biti pravični in vzgajati z zgledom. No, pri nas doma moškega sodnika včasih ni bilo, bil je dežuren, na kongresu, pisal … Zato so naloge pogosto prevzeli drugi, kar je morda tudi dobro. Svoboda je tudi pomemben element vzgoje. Veseli pa me, da smo radi skupaj in se imamo lepo, in če kdo potrebuje pomoč, jo najprej poišče v krogu družine.

Koliko ljudem ste do danes že pomagali, jih reševali?
Žal nimam števca in lahko le grobo ocenim, da je številka podobna tisti, ko je nekoč na Plečnikovem stadionu k Olimpiji v goste prišel ali Hajduk, Partizan ali Crvena zvezda. Več kot dvajset tisoč. Če pa štejem še vse telefonske klice in nasvete na zabavah in različnih sestankih, pa se lahko že preselimo na ugledne tuje nogometne stadione.

Kako se spopadate s čustvi, ki jih je polno, zlasti ob hudih nesrečah?
Večkrat sem že zapisal, da v operacijski dvorani ni časa in prostora za čustva. To pride pozneje, z zamikom. Nazadnje sem se s plimovanjem čustev spoprijel, ko je ob praznovanju božiča otrok zaradi petarde izgubil obe roki, usoda pa družini ni prizanašala že pri starejšem bratu. To so težke razmere, ko se sprašuješ o krutosti usode in zaman čakaš na nadnaravne stvaritve, ki bi ljudi obvarovale oziroma jim vrnile izgubljeno.

Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov na tem spletnem mestu. Več informaciji

Nastavitve na tem spletnem mestu so nastavljene na "dovoli piškotke", da vam omogočimo najboljšo možno izkušnjo pri brskanju. V kolikor boste spletno mesto uporabljali brez spremembe nastavitev piškotkov, ali pa boste kliknili na gumb Sprejmi, se strinjate z uporabo piškotkov na spletnem mestu.

Zapri