Petra Kapš je ravno zaključevala svoj študij in premišljevala o svoji prihodnosti, ko se ji je ponudila edinstvena priložnost – delo za Emirate. Odločila se je, da sprejme odločitev, se preseli v Dubaj in prične z intenzivnim šolanjem za stevardese. Nov način življenja, raznoliko osebje, lepote in pasti njenega poklica so le ene izmed tem, ki sva se jih dotaknili.
Petra, spakirati kovčke in se preseliti na drugi konec sveta ni lahko. Predstavljam, si, da je korak še težji, če je dežela gostiteljica tako drugačna od domače, zelene Slovenije.
Sama mislim, da je selitev kamorkoli odvisna predvsem od mišlenja tistega, ki se seli. Seveda ni enostavno, za seboj pustiš družino, ljubezen in prijatelje, predvsem pa varno okolje in zavetje, katerega si vajen. Vsaj na začetku, preden si ustvariš nov krog prijateljev, izgubiš tisti občutek pripadnosti. Po drugi strani pa najdeš pripadnost samemu sebi, naučiš se biti sam in samozadosten. Bi pa rekla, da se je v tem času seliti dosti lažje. Danes odhod v tujino ni več posebnost, prej normala.
Sama sem šla zelo sproščeno, mogoče celo malo lahkomiselno. Kovčke sem spakirala na dan odhoda. Odšla sem brez večjih pričakovanj, predvsem z veseljem in radovednostjo. Edini zadan cilj je bil, da bom ostala vsaj šest mesecev, ne glede na to, kako se bom počutila. Rekla bi, da pri takšnih odločitvah pomaga dobra mera optimizma, lahkotnost pri razmišlanju in to, da se prepustiš toku in rešuješ stvari dan za dnem. Sama vse vzamem kot priložnost in mogoče klišejsko ampak verjamem, da se vse stvari zgodijo z razlogom in so ti v tistem trenutku namenjene.
Življenje v Dubaju je praktično in te kaj hitro naredi malo razvajenega. Vse se dostavlja na dom, ne glede na uro ali dan v tednu. Vsak stanovanjski objekt vključuje bazen, fitness in savno. Vse kozmetične storitve je možno izvajati na domu in ni izdelka tega sveta, ki ga tukaj nebi mogel kupiti. Seveda pogrešam domače zelene oaze, najbolj od vsega pogrešam poletne večere, ko odpreš okno v spalnici in začutiš tisto hladno sapo vetra, ki mi jo tukaj ponuja samo moja ljuba klimatska naprava. Mogoče bi izpostavila še to, da je Dubai 40 let staro (bolje rečeno mlado) mesto in zaradi tega pogrešam tisti zgodovinski pridih, ki ga ponuja Slovenija in vsa ostala mesta Evrope in širšega sveta.
Življenje zajemam z zajemalko; žlica je premajhna!
Si že kot otrok na vprašanje: “Kaj boš, ko boš velika?” odgovorila: “STEVARDESA!”
Kako se je začela tvoja poklicna pot nad oblaki?
Mogoče, ko sem bila res majha – ampak takrat sem imela ideje o marsičem. Vedno sem oboževala letališča in letala ter potovanja. Občutek, za katrega mislim, da ga razumejo samo tisti, ki so s potovanji obsedeni tako kot jaz. Nikoli nisem bila ravno tip človeka, ki bi bila rada doma. Mislim, da sem to dobila po mami. Vedno sem bila zelo odprta za spontane izlete, obožujem nenačrtovane stvari, še rajši pa imam ljudi, katere lahko pokličem in so čez pet minut že pripravljeni na odhod.
Decembra 2014 sva z mami odšli na počitnice na Šri Lanko. Tja sva leteli z Emirates Airline in med letom je pogovor nekako nanesel na njihov poklic. Takrat mi je mami rekla, da glede na to, da se moj seznam krajev, ki jih želim obiskati iz dneva v dan daljša, je to nekaj, kar bi lahko počela. Dva meseca kasneje sem zasledila oglas za avdicijo, ki je potekala v Ljubljani. Dva tedna pred avdicijo sem kupila krilo, bluzo, blazer in čevelje, ugotovila kako sem bom naličila in se naučila narediti popolno figo v laseh. Na avdicijo sem šla precej sproščena, brez večjih pričakovanj in mislim, da je ta neobremenjenost pomagala. Osem dni kasneje sem, na terasi svojega stanovanja v Kopru, prejela klic.
Točnega razloga zakaj sem se odločila da grem – niti sama ne vem. Verjetno zato, ker v tem nisem videla nič slabega, nič kar bi me omejevalo ali škodilo. Menim, da je to čudovita izkušnja ter nekaj kar sigurno pripomore k temu, da zajemam življenje z zajemalko, žlica je premajhna.
Kaj je bila največja motivacija za odhod – dobra plača ali svet, ki naenkrat postane dosegljiv?
Nedvomno svet, ki naenkrat postane dosegljiv. Vedenje, da mi ne bo potrebno več čakati na konec predavanj, izpitnega obdobja ali na konec službe, da bom lahko končno nekam šla. Kot si rekla – cel svet imaš na dlani, ampak dobesedno. Kar naenkrat je Avstralija samo štirinajst ur stran. Destinacije so absolutno veliko veliko večja motivacija kot dobra plača. Mi pa po drugi strani povzročajo občutek tesnobe; več krajev, kot obiščeš, daljši je seznam tistih, ki jih še nisi. Na trenutke se zdi, da bi potreboval nekaj življenj, da bi obiskal vse, ki so na listi želja.
Odhod kamorkoli je zame vedno pozitivna izkušnja. Da ti širino in te reši ozkoglednosti, katere imamo vsi še vedno preveč. Naučiš se sprejemanja in spoštovanja ljudi, njihovega načina življenja in njihovih odločitev. Če ne zaradi drugega, bi svoje otroke poslala v tujino samo zato, da bi se naučili ceniti pitno vodo, zeleno barvo, dostopnost vsega v roku treh ur, morje in gore v enem dnevu, mleko iz mlekomata, meso, ki ima okus po mesu, kruh, sezonsko zelenjavo in sadje, kot dodatek pa počitnice na jadranski obali (hvala sosedom).
Pa še to, da bi občutili veselje, ki ga doživiš, ko prideš domov in zagledaš svoje starše, prijatelje in psa – vse, kar se je prej zdelo samoumnevno.
Najbolj nenavadni tovor, ki ste ga peljali v tovornem prostoru? Anekdota, ki bo nekomu polepšala jutro?
Joj, v tovoru se znajde vse in še več. Od manjših hišnih živali do konjev, živih rib, dimljenega lososa, na tone in tone zlata in še marsikaj.
Ob toliko ljudeh, se vedno najde nekaj. Ljudje te prosijo, če odneseš plenico njihovega otroka v smeti, medtem, ko nekomu daješ hrano. Dobila sem že prošnje o lupnjenju banane, pa snubitvene ponudbe. Včasih te potniki skozi obdobje celotnega leta slikajo, ker se jim vse skupaj zdi tako fascinantno. Nekateri hlinijo srčne napade, da bi si izborili hitrejši pristanek, spet drugim je uporaba toaletnih prostorov znanstvena fantastika. Seznam je dolg, se pa na vsakem letu zelo nasmejem. Čeprav še nimam otrok, se velikokrat počutim kot mati štiristotim.