Kako kot doktor medicine povezujete znanost in lepoto?
UROŠ: V tej povezavi je mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Če govorimo o lepoti človeškega telesa, je v ospredju igra genov. Celotni zapis, ki oblikuje telesni imprint, se oplemeniti ali razvrednoti v življenjskem slogu. Naše navade, razvade, prehrana, telesna aktivnost in psihična odpornost sestavljajo nabor drugih faktorjev, ki telo več kot občutno sooblikujejo. To je tako imenovana čista lepota.
Znanost pa ima, na srečo ali žal, pomembno besedo pri dojemanju lepega prek različnih kirurških tehnik in medicinske kozmetike, ki občutno vplivajo na ohranjanje mladostnega videza z znanji, vplivajo na številnih raziskavah. Znanost nam je med drugim prinesla 3D-tiskalnike, ki vsaj delno omogočajo tiskanje replik bioloških struktur, hrustanca in maščobe. Ne nazadnje pa znanost v sebi skriva ogromno lepote, saj nenehno ustvarja in ponuja trajno zadovoljstvo zlasti pri uspešnem kirurškem zdravljenju ali rekonstrukciji resnih zapletov ali poškodb, ko posameznikom omogoči optimalno rešitev hudih stisk. Morda bo znanost nekoč presegla omejitev v videz stvari in oblikovala drugačnost odzivanja možganov na apriorno lepo ali grdo.

Kako kot doktorica sociologije povezujete znanost in duhovnost? LUCIJA: Preprosto. Prvo lice te vezi je v osebni izkušnji. Tisto, kar gradi znanost, je umovanje. A umovanje brez zanosa ali erosa, brez strasti in globin uvida, ne zagotavlja presežkov. Zanima me znanost presežkov, zato jo poskušam povezovati z duhovnimi prvinami in znanji bogate človeške dediščine. Res je, presežke vselej črpamo iz osebne pripravljenosti, torej naše zmožnosti zapuščanja varne ontološke definicije možnega in verjetnega. In potop v lastnega duha, v raziskovanje meja spoznanj in omejitev naših čutil, inteligenc in zmožnosti veli, da je fenomene moč raziskovati onkraj predpisanih standardov. In tu pride v poštev ta povezava čiste znanosti in duhovnosti, ki jo razumem kot trening zavesti. Kot sposobnost avtorefleksije in raziskovanja sebe. In to je drugo lice, ta odločitev.

Kje se polnite, da okrog sebe ustvarjate stvaritve lepega in estetskega? UROŠ: To je odlično, vse bolj aktualno vprašanje, zlasti v tem kaotičnem svetu, kjer smo si vsi močno dvignili lestvice pričakovanj v igri sekund in stotink. Naša osebnost mora biti sila močna, če želimo ustvarjati svetove za druge. In viri pozitivne energije se z leti in s številnimi nalogami spreminjajo. Vsekakor je pri meni v ospredju gibanje v naravi, v tišini, v občudovanju barv in oblik. Stvaritve narave me same po sebi polnijo, od opazovanja živalskega sveta do spreminjanja barv ob sončnem zahodu, poslušanja valovanja morja … Morda že ko začutim piš vetra, ki prinese vonj pokošene trave, ko stari okusi biološko pridelanega sadja in zelenjave opomnijo spomin na minljivost, zato druženje z družino in prijatelji ter ljudmi, spontanimi, iskrenimi in nasmejanimi, brez skritih interesov in zank pomeni toliko več.

Ko zmanjka časa za vse našteto, pa energija prihaja iz rezultatov dela. Ko nekomu spremeniš ali povrneš prvotno obliko, ko obudiš telesne danosti, ki so sicer samoumevne pred poškodbo ali boleznijo. Ko povrneš nasmeh na obraz, ob zavedanju, da je nasmeh najboljši modni dodatek. Ko nekomu odvzameš bolečino in trpljenje, ko mu rešiš življenje in ga nato v pisanih barvah, z iskrenim pogledom in nasmehom srečaš na ulici. Vse to so viri energije za ustvarjanje lepega in estetskega.

In kje se polnite vi, Lucija, saj ste močna ustvarjalka, govorka, avtorica, predavateljica? 
LUCIJA: Tisto, kar me polni, me hkrati prazni. Ljudje mi dajo moči, a obenem me njih usoda včasih razžalosti.

Polnijo me narava, lepota in harmonija, ki jih opazujem okrog sebe. Rada imam živali. Čistost oblik in značajev. Dobra debata in iskriva izmenjava mnenj in izkušenj prav zares ponudita uteho – da ne iščeš sam. Dobra družba je čez vse. In skozi leta sem si priborila občutek, s kom lahko hodim in po katerih poteh. Drugih ne silim, naj bodo nekaj, kar ne želijo biti. Mislim, da me dajanje svobode osrči in polni. In osvoboditev od ječ ugleda in dobrega imena me ohranja živo. Kot antropologinja zelo dobro vem, da so ljudje nestanovitni, zato od njih ne pričakujem, da bodo popolni za mene. Sprejemam sebe in svet takšna, kot sem, smo. Obenem pa ga spreminjam tam, kjer lahko spreminjam sebe, saj sem le tukaj zares celostna in kompetentna na potrebnih ravneh.

Kaj pa lepota duha? Je lepota v vas, jo kdaj izčrpate, saj jo nenehno dajete?jo nenehno dajete? UROŠ: Samovšečno bi bilo, če bi poudarjal notranjo lepoto. Dejstvo pa je, da uživam v svojem delu, v ustvarjanju, v vsakem gibu, v stvaritvah. In ta proces preobrazbe je del mene, in procesi so, ko tečejo, skladni. In skladnost je lepa po sebi. Delo opravljam s strastjo, kar je verjetno neke vrste lepota. Večkrat se sicer počutim kot ožeta limona, brez kapljice soka, utrujen od vseh nalog. Zato mi čas miru, ko lahko odpočijem utrujeno bit, pomeni veliko. In slaba vest, ki me je nekoč morila, ko sem počival, menja zavedanje, da za kreacijo potrebujem popolno distanco. Čas, ko samo sem. Vse te nianse različnih doživljanj spoznavam z modrostjo let, zato bi na vaša vprašanja v različnih starostnih obdobjih najverjetneje odgovarjal različno.
LUCIJA: Kako lepo vprašanje! Preprosto, lepota je ali je ni. Lahko smo kot duše zapakirani v popolno telo in podobo, a ne žarimo lepote duha. In lepota duha je posledica prestanih preizkušenj, dvomov, iskanj, hrepenenj … V sebi čutim lepoto, ko sem v sozvočju in sinergiji, in duhovno zrenje in ta notranja polnost me določa, da se počutim harmonično. In vsaka harmonija je lepa. Res pa je, da je tudi oblika pomembna, še zlasti tedaj, ko je harmonizirana s celoto. Ta oblika je lahko telo, del telesa; lahko je beseda, barva čutenja, ki ga ujame pisateljev um in čud … Zares mislim, da moramo za opazovanje, dajanje in prejemanje lepote dozoreti.

Ste bolj umetnik ali zdravnik? 
UROŠ: V prvi vrsti sem zdravnik, predan poslanstvu. Ogromno časa namenjam svojemu delu, saj je kirurgija moja strast. Zbudim se in zaspim v mislih na zdravniško delo. Res pa je, da mi zdravniški poklic rekonstrukcijskega in estetskega kirurga daje možnost ustvarjanja in umetniškega oblikovanja telesa od načrtovanja do izvedb. Zadovoljstvo bolnika oz. klienta je odvisno od številnih dejavnikov: znanja, izkušenj, uvidov, okusa, ustrezne projekcije rekonstrukcij in sposobnosti dela v timu, saj je zdravljenje težjih poškodb, torej rekonstrukcija, timsko delo. In kapetan moštva mora uigrati tekmo v pravih barvah, da bo pacient obravnavan optimalno in da bo korekcija v veselje vseh. Zdravniški poklic pa žal postaja vse težji in časa ter podpore za ustrezno umetniško izražanje je vse manj. V ospredje stopata neosebna obravnava pacientov, združena s papirologijo, ki služi pravni varnosti. Umanjka iskrenost pogleda, kjer lahko zdravnik v očeh pacienta prepozna bolečino, strah, nelagodje, zaskrbljenost in na koncu, v zahvalo požrtvovalnemu delu zdravniške ekipe, srečo. A te vrednote smo prestavili v neki umetni, virtualni svet, kjer se pacient obravnava kot objekt – ko korigiramo različne številke, parametre in standarde njegovega (bolezenskega stanja), brez osebnega stika. Pacient in zdravnik izgubljata svoj partnerski odnos, ki je posledica uvedbe ameriškega kapitalističnega razmišljanja, kjer je vsak pacient potencialni tožnik. In pred vsakim posegom je treba izpolniti gore papirja, da se zavaruješ pred morebitno tožbo! To je povsem napačna smer, razčlovečenje zdravniškega poklica in redukcija pacienta na statistično kvoto. Objem med pacientom in zdravnikom se tako zgodi zgolj še na filmskem platnu in ta medsebojna hvaležnost, izražena spontano, iskreno, daje vsem udeleženim največ.

Prof. dr. Uroš Ahčan, doktor medicine, estetski kirurg, pisatelj, oče, mož. Petdesetletni kirurg je dosegel že skorajda vse, kar je v medicini ali na kaki drugi karierni poti sploh mogoče doseči. Uroš Ahčan je danes redni profesor in predstojnik Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline. Pred časom je bil uspešen – poleg z inovativnimi tehnikami operacij onkoloških bolnic – pri popolnoma novem pristopu rekonstrukcije obraza, natančneje manka nosu. Leta 2018 je skladno z načeli visoke zdravniške etike ustanovil kliniko Juventina ( Juventina Clinic), kjer ste deležni celostnega znanja o ohranjanju mladosti in harmonične obravnave svoje biti. Človek velikih presežkov, a duhovno močno ozemljen posameznik, v tekstu razkriva dele jaza, ki so se odstrli na njegovi poti globin in ekstremnih višin, v iskanju ravnotežja na tistih področjih, kamor ga pokliče tok življenja kot zdravnika, kirurga in v prvi vrsti, človeka.

Prof. dr. Uroš Ahčan, doktor medicine, estetski kirurg, pisatelj, oče, mož. Petdesetletni kirurg je dosegel že skorajda vse, kar je v medicini ali na kaki drugi karierni poti sploh mogoče doseči. Uroš Ahčan je danes redni profesor in predstojnik Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline. Pred časom je bil uspešen – poleg z inovativnimi tehnikami operacij onkoloških bolnic – pri popolnoma novem pristopu rekonstrukcije obraza, natančneje manka nosu. Leta 2018 je skladno z načeli visoke zdravniške etike ustanovil kliniko Juventina ( Juventina Clinic), kjer ste deležni celostnega znanja o ohranjanju mladosti in harmonične obravnave svoje biti. Človek velikih presežkov, a duhovno močno ozemljen posameznik, v tekstu razkriva dele jaza, ki so se odstrli na njegovi poti globin in ekstremnih višin, v iskanju ravnotežja na tistih področjih, kamor ga pokliče tok življenja kot zdravnika, kirurga in v prvi vrsti, človeka.

Ali ste bolj terapevtka, mislec ali umetnica?
LUCIJA:bolj terapevtka, mislec ali umetnica? LUCIJA: Mislim, da sem vse navedeno, a v danem trenutku tisto, kar se potrebuje. Sem na razpolago, znam se predati tistemu, kar je večje od mene. Res pa je, da nenehno raziskujem in veliko ustvarjam. Opazujem svet okrog sebe, a ne poskušam soditi. Znanja črpam iz drugačnih virov in iščem nove poti in smeri za rešitve, ki jih ljudje, ki se zatečejo k meni, potrebujejo. Znanost poje in pesem srca ni le v dotikih. Razumem se kot prevajalka umov ter sistemov vrednot in znanost je čudovit sistem, ki se trudi za čistost in poštenost obravnave proučevanega. To je umetnost. Ne bojim se kazati v svoji čustveni vnemi ali ranljivosti.

Kako čistite svoj ego ob moči,
ki jo vsakodnevno izkazujete? UROŠ: Obstaja dobra šala, kako kirurg najlažje naredi samomor. Tako, da skoči iz svojega ega na svoj IQ. Resnici na ljubo šala v določenih primerih velja, a vendar izredno redko, kajti dobri kirurgi se povsem zavedamo lastne ranljivosti in nemoči. Večkrat dobimo opozorila, da sta prevzetnost in egocentričnost nevarni lastnosti. Kirurgija je seveda znanost, kjer lahko ob tehnično brezhibnem posegu pride do zapletov s slabimi rezultati ali celo s smrtjo. To nas opozarja na našo majhnost in dvom o tem, kdo pravzaprav odloča o bistvenih plateh življenja. In več časa, ko si v operacijski dvorani, več je takšnih možnosti in opozoril. Osebno obravnavam kirurgijo kot timsko delo, kot ekipo profesionalnih športnikov, ki se znajde na igrišču in mora v določenem času za uspešen zaključek tekme izpeljati vse preigrane korake in strategije – pri čemer pa mora optimalno in pravilno ukrepati zlasti v nepredvidljivih okoliščinah. Osebno se zavedam svoje moči kot tudi nemoči. Moj ego je ravno prav velik, da se lotevam kompleksnih problemov, ob tem pa sem čvrsto na realnih tleh.

Verjetno človek na vaši poti potrebuje močan ego? Mimogrede, zdi se, da je vaša pot gladka, ali je to zgolj videz, ki vara zunanjega opazovalca?
LUCIJA: Ah, nič ni gladka, morda sekunde iz pogleda eonov let. Jaz v sebi čutim neskončni vrelec strasti, ki jo izražam prek poslanstva in dela. Ustvarjam koncepte, metodologije za branje značajev in besede, ki so žive. Sem softverska inženirka: popravljam um, povezujem duha in telo, vidno in nevidno. Ali lahko ustvarjate brez ega, ki je močna vez s seboj? Seveda ne, in ker veliko procesiram in produciram, se ne ukvarjam toliko s seboj, saj se samoraliziram prek dela, za katero sem bila poslana. Seveda imam ego, in ko je potrebno, zelo močnega. Znam pa ga ugasniti, ko si to nekdo zasluži. Veste, svet je poln pasti, ljudje pa so na potiučenja, zato je prav, da se naučimo postaviti zase. In brez uravnotežena ega se to ne da. Rada tečem v vesoljnem toku. Če se ustaviš, se lahko hitro prevzameš – in stagnacija akcije je pogosto stagnacija duha. Obenem se znam umiriti. Biti – tudi to je delo! Včasih trše kot opravljati svoj poklic, saj mir na plan sem in tja prinese viharje iz neznanih globin …

Ste ustvarjalka besedil, idej, v vaših knjigah opazimo posebno lingvistično barvo; vnašate precej drugačne poglede na znanje, znanost, in sedaj, erotiko. Od kod črpate navdih in tudi pogum, da tako smelo pišete o tako zahtevnih temah?
Opazujem svet in ljudi v njem; opazovanje je velika veščina. Učim se ves čas. Ideje se rodijo. In ja, seveda verjamem v Boga, o tem pišem v knjigah Heroji in Onkraj razkritja. Bog je vesoljna zavest, ki uravnava vse stvarstvo. Prek duhovnih zakonov in usodnih srečanj ter srečanj umov in znanj ter naključij. Naključja so dejanja Boga, pod katera se ne podpiše. In pogum je stvar odločitve, a se baje ne deduje.

Kako gledate na odnose med spoloma? Kaj pogrešate pri ženskah, kaj pri moških? Kam vrtimo ta svet – v pravo smer?
UROŠ: Lahko se pridružim vašim razmišljanjem, da je lepota ženskega v milini in mehkobi, še bolj v iskrivem in zapeljivem pogledu, negovanem telesu, kjer ni pretiravanja, ampak zgolj dokaz samospoštovanja, in če želite, umetniškega izražanja, ki je skladno, urejeno in negovano. Tudi v mojih očeh moški pogum in zanos visoko kotirata na lestvici, če temu dodamo še športno telo in duha, nepopustljivost, ob tem pa prijaznost in džentelmenski pristop, ustvarimo popolnega moškega! A svet se ne vrti glede na našo presojo »prav in narobe« in na naša življenja imajo vpliv kapitalizem, politika in interesi. Skladno s tem se spreminjajo odnosi med ženskami in moškimi, sicer v različnih delih sveta različno, a morda je v zadnjem desetletju tem spremembam skupno to, da se klasična diada moškega in ženskega pretvori v nasprotje: moški postajajo vse bolj ženstveni, ženske pa vse bolj možate.

LUCIJA: Čas je, da se naučimo abecede jezika ljubezni. Čas je, da se moški prizemljijo in začno ženskam dvoriti, čas je, da ženska postane mehka in ljubeča. In čas je, da kot družba ustvarimo prostor za milino! Če je ženska le kategorija, le mati ali le ljubica ali le žena, ovene. Čas je, da se vrnejo šege zapeljevanja, bodrenja, plemenitega dvorjenja in oboževanja na obeh straneh. Slovenski narod je sprt tudi zato, ker je ujet v lažno moralo. Vsak od nas je že srečal par oči (poleg zakonca), ki ga je zdramil. Kar pomeni, da je živ! Zato sem tudi napisala knjigo Pogovori z Erosom, da predvsem ženske spodbudim, da pogosteje spregovorijo jezik ljubezni, nežnosti, čutnosti – četudi so neuslišane in nerazumljene. Da znajo uigrati svojo bit v bit moških, ne samo v intimnih vezeh, nasploh – da se znova uravnovesimo v kolektivni zavesti! Ta knjiga je klic k postavljanju mostov med spoloma. Kot terapevtka že več kot desetletje spremljam jezike strasti in ljudi, kako jih le ta ali osrči in osreči pa tudi užalosti. Ta knjiga je klic k samosprejemanju in razreševanju krivd vseh vrst. 

Zdi se, da ste v celoti stkani z znanjem. Da vas iskanje novih poti po sebi nagradi celo tedaj, ko ni možna niti smer. Je vaš zanos iz tega sveta ali ste znanja prinesli od drugod?
UROŠ: Sem s tega sveta, realno na tleh in tudi pri svojem delu se srečujem s kompleksnimi primeri, z nepričakovanimi zasuki in zapleti. Kirurgija je veda, ki ni odvisna zgolj od znanja, ročnih spretnosti in materiala, ki ga uporabljaš, saj se pogosto lahko zanesemo le nase in na tim, morda na srečo ali pomoč boga, če obstaja. Vselej delamo na človeškem telesu, ki z vsemi svojimi zakonitostmi in posebnostmi, od anatomskih različic pa vse do nepričakovanih zapletov v smislu celjenja, pogostokrat preseneča. Zato moramo biti skrajno skromni in totalno realni.
LUCIJA: Ideje črpam iz različnih bogatih zakladnic znanja o človeku in njegovi esenci, kot so antropologija, sociologija, sociologija znanosti, lingvistika, medicinska hipnoza itd. Zelo rada pa se srečujem z ljudmi drugačnih znanj in veščin. Ta odprtost do znanj nasploh me veseli in polni. In ja, razvijam lastne pristope in metodologije. Prek treninga zavesti, avtogenega treninga in meditacije pridem do uvidov in poti, ki niso vsakdanje, a delujejo. Morda so od drugod?

Kaj pa novosti? Kot vemo iz sociologije znanosti, nova paradigma kot napaka stare konvergentne, na preverjenih dejstvih temelječe fiksacije, vzbrsti kot potencial neprehojenih poti. Vi ste ves čas budni, aktivni, kot pravite sami, v akciji, ki je za vas gorivo. Kdo poskrbi za to, da se vam ustavi misel? Zastane dih? Da najdete čas za nov uvid. Si to sploh lahko dovolite, ali vselej sledite razumu, ki je poznan gospodar?

UROŠ: Poklic, ki ga opravljam, zahteva, da sledim razumu, določenim zakonitostim in redu ter da se zanesem nase in na svoj tim. Tako sem bil naučen in ja, seveda sledim tudi občutku. A ključni so objektivni parametri in enote časa, ki so v sam uspeh operativnega posega nujno vključeni. Vsekakor pa je treba imeti pripravljene različne scenarije za različne situacije, ki te lahko presenetijo. Tako se tudi razlikujemo med seboj. Tako kot dobri smučarji, ki opravijo odlične vožnje na vseh terenih, ne glede na stanje proge, tudi kirurgi, kjer imajo dobri izdelane različice rešitev nepričakovanih posledic za različne scenarije, ko so sposobni tudi hipno ustrezno ukrepati. To zahteva popolni psihološki in telesni napor, ki pušča posledice, in strinjam se, da hkrati onemogoča proste misli in sveže ideje. Te se največkrat porajajo na dopustu, celo v prometnih konicah ali ponoči v sanjah. In zgolj perfektna izvedba tehnik in metod ne zadošča kot gorivo za osebni razvoj ali razvoj stroke.
LUCIJA: Seveda, dih zastane večkrat in uvidi se vrstijo, saj se mi zdi, da so mi izkušnje, zlasti zadnja obsmrtna, omogočile vstop v paralelni svet možnega in verjetnega. Odprta sem za znanja in za svet, ki je speven.

Torej navdiha ne iščete v nečem onkraj, v svetu duha, ampak v vidnem svetu?
UROŠ: Polnim se iz repertoarja zanj in izkušenj, ki sem jih bil deležen. Nisem pa zaprt pred vednostmi in pogledi drugih ljudi. Ne nazadnje, posvečen sem medicini, ki človeka posrka v celoti. Zato cenim vse tiste, ki življenje okusijo z drugimi okusi in barvami, a žal imam premalo časa, da bi prisluhnil vsem. In zgodbe vseh nas se sestavijo v mozaik, ki ima pravo težo.
LUCIJA: Vsekakor. V vsem, kar me obdaja. V vsem, s čimer me vesolje seznani. V vseh, ki se prepoznajo v meni. V vseh, kjer se prepoznam sama. Navdih je celota, ki me sprejme, ali celota, ki jo ustvarim.

Kaj mislite, da je ultimativna skrivnost stvarstva? Morda ljubezen kot obče počelo dobrega?
UROŠ: Moje poslanstvo zahteva človeka v celoti in brez vseh profesionalnih kolegov, tima in zlasti ožje družine ne bi zmogel tako totalno delovati za ljudi in z ljudmi, kar me polni in prazni obenem. Ne vem, ali je ta ljubezen skrivnost. Mislim, da je le prava pot, da optimalno odigramo igro življenja z nasprotji, ki smo jih večkrat deležni, ko ni vse pošteno niti ne pravično. In ta most, ki tvori vezi med srci, med zdravniki in pacienti, je po opravljenem delu največja nagrada. In upam, da bo teh nagrad v prihodnosti še več.
LUCIJA: Moje poslanstvo je, da tvorim nove pomene, prevajam misli in čustva v besede, besede v čustva … Da sem v oporo vsem, ki so dosegli številne vrhove, in vsem, ki so se poglobili v včasih pregloboke globine. Mislim, da je ljubezen zadnja skrivnost boga, saj nas prek nje, zlasti erotične različice, pripelje najdlje k sebi.